Kakor ena lastovica ne prinese zime, tako niti ena sama sodba ne prinese svobodnega pravosodja. Zato niti znani Janez ni preklical vere o krivosodju. Njegova (torej božja) izjava, namenjena množici vojščakov pred celjskim sodiščem, ni puščala dvomov: »Oprostilna sodba se ne bi zgodila, če ne bi bilo vas!«
Prerok je z nekaj besedami ustoličil pravične sodnike. Imel je pooblastilo najvišje umetne inteligence, da lahko kar s tovornjaka podeli sedemsto priložnostnim sodnikom blagoslov in licenco za ulično pravosojenje. Hkrati jih je pozval, naj pridejo še: »Naš boj se šele začenja. Borili se bomo za vse v krivičnih postopkih. In hkrati za tiste, ki bi morali biti v postopkih, (pa niso)!« Sveti duh bo že namignil, koga vse bo treba stlačiti v luknjo.
Tako smo na sveti petek v enem samem dnevu poleg novokrižanega mimogrede pridobili nov razred pravosodnikov, za katere zadoščajo kakih 20 avtobusov, malica, božja beseda, 150 zastav, raglje, transparenti o krivosodni mafiji, Kristus na križu, motorna žaga (prosto po Musku) in dve kitici Prešernove Zdravljice.
Nadsodniki so v trenutku pozabili na sodbo, ki je bila napisana vnaprej in za katero so še minuto prej vsi po vrsti pričali, da bo križala nenehno križanega. V vohljunskem štabu smo v možganski nevihti več kot 14 ur poglobljeno ugibali, kdo bi bil lahko napisal tako mojstrsko sestavljeno sodbo z vsemi podrobnimi podatki in poznavanjem vseh krivosodnih fint. So bili to tožilci ali morda celo sami krivosodniki, ker so si hoteli dodatno otežiti delo in ker mazohistično uživajo v psovkah o »bandi komunistični krivosodni«?
Da bi takšno vnaprejšnjo sodbo morda napisal kak zelo pretkan odvetnik, ki je imel vpogled v vse podrobnosti sodnega spisa in je natančno vedel, kakšen učinek lahko takšen ponaredek sproži, to možnost so malce okoreli in počasni špijoni raje namenoma opustili. Le eden od njih si je drznil napovedati, da bo o tem, komu bi tako potvorjena sodba koristila, moral potipati znanega in z vsemi mažami namazanega Francija. Če niti on ne ve, potem preostane samo ena možnost: da je tudi njo spisal – Sveti duh.
Če ne bi bilo ulice, ne bi vedeli, kdo je kriv in kdo angelček. Foto Ale Černivec/delo Černivec Aleš
Pravosodniki bodo odslej na ulici reševali vse pravne dileme. Če bomo v dvomih, kateri greh je težji – spanje z dvema puncama v hrvaškem vikendu dobrega znanca ali pa je bolj problematičen ribolov na znani jahti znanega biznismena na znanem otoku v Indijskem oceanu –, nam bodo nadsodniki hitro pojasnili, da je Janez svetnik in že po osnovni konfiguraciji ne more grešiti. Če bomo v dvomih, ali si umetniki sploh zaslužijo pokojnine in kdo sploh so umetniki, nam bodo v hipu potrdili ali ovrgli naš (najverjetneje zmotljivi in nestrokovni) umetniški čut. Če nam v vsej zmedi ideoloških psovk ne bo več jasno, kdo lahko prepeva Bella ciao in kdo je fašist, se že vnaprej ve, da so bili partizani v resnici skriti nacisti, ki so trpinčili in mučili blage in mile (za dom spremne) domobrance. Če morda niti nadsodniki ne bi rešili uganke o fašistih in imperialistih, bomo vprašali Zvoneta ali pa njegovega šefa, ki je pravoverno izrazil solidarnost z ubogimi, revnimi, lačnimi, nedolžnimi in do onemoglosti teptanimi Izraelci. Da o trdnem zavezništvu s Krampom in edino pravi prodaji družinske srebrnine strateškim (najraje madžarskim) partnerjem ne govorimo. Če bodo po naključju v dvomih o tem, kdo tlači svobodo govora in demokratične medije, pa bodo iz nadvse bogatega nabora kadrovskih biserov na pomoč poklicali izjemnega medijskega poznavalca, ki so ga zbrcali s STA in RTV.
Časi so težki tudi za koprske mestne svetnike, ki so množično zboleli. Potem ko so že pred osmimi leti brez pomislekov ali
ugovorov faraonu sprejeli prostorski načrt za dvigalo in razgledni stolp pri Markovcu, potem ko so si leta prizadevali za povezavo med naseljem na hribu in mestom ob morju, se jih je lotil piranski sindrom. Glavna značilnost tega sindroma je bolestna averzija do podarjenih evropskih in državnih milijonov. Ko Koprčani potujejo po Sloveniji in svetu, so navdušeni nad dvigali in stolpi. Doma pa je vse narobe z njimi. Svetniki so našteli toliko nasprotujočih si argumentov glede dvigala na Markovec, da jih bodo lahko usklajevali in urejali še vsaj sto let. Morali bodo izvoliti čudodelnega župana, ki bo vsaj toliko čarodeja, kot je brez sence dvoma v uvodu omenjeni Janez. Samo čudež še reši prebivalce Markovega hriba. Kakor tudi vse preostale Slovence in njihove izvoljence.
