Pred tedni mi je Olimpijin direktor Igor Barišić v pogovoru z velikim optimizmom povedal, da so tik pred sklenitvijodogovora o nadaljevanju sodelovanja s trenerjem Victorjem Sánchezom. Španec ima sicer že v zdajšnji pogodbi enoletni dodatek plus ena. Njegove besede sem bolj kot realno možnost nadaljevanja sodelovanja takoj razumel kot željo. Jasno mi je bilo le to, da »tik pred« še nikoli ni ujel zajca.
Resno vprašanje je, zakaj bi trener iz trenersko najvplivnejše države na svetu, ki proizvaja trenerske šampione (v polfinalu lige prvakov s Pirenejskega polotoka prihajata Luis Enrique in Mikel Arteta, v četrtfinalu je izpadel Unai Emery, v osmini finala št. 1 med trenerji Pep Guardiola in št. 1 za Realov stolček Xabi Alonso), sploh še ostal v nogometno revni Sloveniji, kjer so redke tekme, na katerih so navijači glasnejši od vzklikov nogometašev ali trenerjev, in pri Olimpiji, ki je sicer v vzponu na vseh ravneh. Tudi Sánchez je že večkrat omenil razvojno coklo v neustrezni vadbeni infrastrukturi, zaradi katere ne more slediti svojim željam o napredku.
Zeleno-beli navijači naj se pripravijo ali naj vsaj ne bodo presenečeni, ko bo klub ali 49-letni Madridčan naznanil slovo. Zato glavni Olimpijin izziv v teh dnevih ni bitka za prvaka, temveč kdo bi lahko nasledil pragmatičnega in uspešnega Sáncheza, ki morda le nima ustreznega profila trenerja za Olimpijo.
