Problematizira ga seveda slovenska desnica. Ki je kot praznik na primer sforsirala Marijino vnebovzetje.
Čeprav bi morda v moteni feministični perspektivi tovrstno odločitev lahko videli celo kot pozitivni premik k enakopravnosti spolov – končno imamo praznik, ko slavimo žensko! –, je po mojem vendarle ključno razumeti ideološko ozadje praznikov.
In 1. maj je problematičen, ker je vezan na socializem. V očeh desnice je nekak prežitek socializma. In kot proti vse ostankom socializma se je treba tudi proti njemu boriti.
1. maj slavi delavce. Njihove interese. Njihov boj proti kapitalu. In seveda je jasno, da ko smo dobili postsocialistični neo-kapitalizem, je bilo treba pričeti slaviti kapital. In njegove interese. Ne pa delavce. In njihove interese.
Kot je zapisal Kiedeckel v svoji analizi položaja delavskega razreda v postsocializmu že leta 2002, je v postsocializmu delavski razred iz privilegiranega ideološkega subjekta v socializmu, torej z najvišjega mesta v ideološki hierarhiji, padel na najniže mesto v ideološki hierarhiji.
Vse, kar je bilo v socializmu povezano z njim in je bilo tako rekoč ideološko sveto, je zdaj postalo ideološko zaničevano. Kriminalizirano. Negativno stigmatizirano. Delavci so se naenkrat iz ideala revolucije prelevili v lenuhe. Ki nočejo delati. Ki so strošek. In ki zgolj zahtevajo socialne transferje na račun kapitala. In podobno.
Morda se je tudi pri vas to govorjenje tako udomačilo, da se vam delavci, revni in brezposelni zdijo točno to. Potem bo verjetno najbolje, da nadaljevanja ne berete več. Ne! Ali pa je prav zato nujno, da ga preberete …
